Eliseo Alberto

je kubanski pisatelj, ki že več kot deset let živi v izseljenstvu v Mehiki. Na otoku je objavil tri zbirke pesmi, Pomemben bo grom, Stvari, ki jih ljubim in V vsem za trenutek, ter kratek mladinski roman Žareči kres. Prvi v tujini objavljeni roman je Končno se večnost začne v ponedeljek. S svojim drugim romanom, napisanim v obliki spominov in z močnim političnim nabojem, Poročilo zoper mene samega, je dvignil veliko političnega prahu. Njegov naslednji roman, Caracol Beach (1998), se odmakne od Kube kot osrednjega dogajalnega prostora. Gre za postnacionalno fikcijo, za zgodovino, ki jo piše zmedena individualna zavest, razbrazdana in raztrgana od lastnih demonov.