Da bi prst ostala čista

So pesniki, ki so v trendu časa, taki, ki očarajo s svojo besedno virtuoznostjo in raziskavo jezika, in oni, ki poskušajo z liričnostjo zarezati do globin bralčevega srca. Zbirka Da bi prst ostala čista pa ni pesnikova poslanica bralcu. Jan F. Jarc poezijo razume kot nenehno spraševanje, ali lahko v sodobnem svetu, obsedenem z diktaturo prepričevalne moči govora ter oropanem smisla in resnice, besede še ostanejo nepoškodovane, brez prask in brazd, bele in čiste kot list nepopisanega papirja.

Avtorju zbirke Da bi prst ostala čista uspeva prav to. S prvinskim občutenjem pozabljene lepote človekovega bivanja ter z nepretencioznim iskanjem dandanes docela zavržene božje bližine bralca očarujoče popelje k samemu izvoru in ne nazadnje tudi edinemu smislu umetnosti. Vodi ga v izgubljeni svet upanja, dobrega in lepega, v katerem se, očiščen skoz pesnikove besede, korak za korakom znova uči ljubezni kot volje do življenja.