Jakob von Gunten

Roman je napisan v obliki nedatiranih dnevniških zapiskov Jakoba von Guntna, potomca »dobre družine«. V njih mladenič opisuje čas, ki ga je preživel v šoli za služabnike. Tja se je podal v želji, da bi si življenjsko pot začrtal sam, brez pomoči staršev ali starejšega brata, uveljavljenega slikarja,  in v prepričanju, da mora začeti »spodaj«, na dnu družbene lestvice. Šolski program je sestavljen le iz učenja na pamet in čiščenja, a sčasoma se med Jakobom in strogim predstojnikom zavoda, gospodom Benjamento, razvije svojevrsten odnos. Po smrti predstojnikove sestre in edine učiteljice, gospodične Lise, se življenje na zavodu začne korenito spreminjati in šola naposled preneha delovati. Gospod Benjamenta poišče službo vsem svojim gojencem razen Jakobu; njega pa povabi, da skupaj z njim zapusti mestno življenje in odide v puščavo. Skozi skop, nevsiljiv  jezik romana se svetlikajo diskretna duhovitost in lucidna opažanja človekove narave in urbane kulture v živahnem velemestu, kakršno je bil Berlin pred prvo svetovno vojno.