Knjiga teles

Iz recenzijskega zapisa Gorana Dekleve (Delo, Književni listi, 29.9.2010):            Z gledišča, ki ga zdaj odpira Knjiga teles, najnovejša pesniška zbirka Aleša Štegra, je videti, da si pesniška govorica njene predhodnice, Knjige reči (2005), s precejšnjo lahkoto postilja v predmetnem svetu; zdaj je, na primer, za zidom, spet drugič na predpražniku ali v metuljevi bubi in te stvari potem v sebi prekvasi, z jezikovnimi sredstvi preobrazi v reči, tako da, navsezadnje, predpražnik pesniško prepričljivo začenja pomensko sovpadati z ljubeznijo, buba pa se – nenadoma le še rahlo zvezana z metuljem – lahko konča z eksistencialno tesnobnima verzoma: »Mar ni verjetnost, da bomo / nekoč poleteli, zanemarljiva?« No, s Knjigo teles pa je, kot kaže, Štegrova pesniška govorica zadela ob objekt, ki bil ji je kos: človeško telo, ki v horizontu pričujoče zbirke ni – prav nič presenetljivo – ne krhka posoda nesmrtne duše ne fizis, ki se z duhom združuje v nedeljivo, harmonično celoto. Kot beremo v eni od pesmi drugega cikla: »Zbudim se brez desne roke. Tuja dlan pod / mojo glavo. Ko jo z levico dvignem, zabinglja.« Ta, »zaspala« roka ni, seveda, nič drugega kot pregovorni vrh ledene gore, je kar najbolj vsakdanji pokazatelj, da telo s svojimi nezavednimi in/ali vegetativnimi procesi ostaja trdovratno nerazumljivo, neukrotljivo, radikalno tuje. Zdaj, recimo, spominja na čisti avtomat, spet drugič pa je videti, kot da ima lasten načrt, lastno voljo, katere nameni kvečjemu zbujajo srh: »Dve roki, živo imam, mrtva pa mene. […] Roka me počasi, prst za prstom, stisne v pest.« Jaz je od takšnega telesa torej dislociran, pa nanj hkrati – kolikor pač vseskozi že pestuje jazovo smrt – usodno priklenjen. Zato, se zdi, človekovega telesa ni mogoče izreči kot reč, se pravi, ga podrediti pesniškim postopkom ter scela ujeti v igri označevalcev. To pa Štegrov pesemski subjekt v Knjigi teles zadolži z vprašanjem, ali (pesniška) govorica sploh lahko preživi smrt jaza, ki jo izreka. – Po eni strani sicer ostaja neka »drobna, sladka tolažba, / ko zaspiš v mojem objemu, da je, da bo / večno to vršanje vetra v slokih telesih mladih / grantchestrskih brez […] in / ti, nasmejana na neki pozabljeni, že zbledeli fotografiji,« toda po drugi plati so stavki vendarle »črvi, ki v morski vodi razgrizejo les, v katerem živijo«. Videti je, z drugimi besedami, da padec v zgodovino, v konkretno (govorno) situacijo, v kateri se besede zaverižijo v izjave, v stavke, v verze, te izjave, te stavke in te verze zapiše bodisi neposrednemu pozabljenju bodisi citatu, to je, balzamirani smrti. Morda prav zato glas, ki izreka tretji, sklepni ciklus Knjige teles, stavi predvsem na besedo kot čisto potencialnost, na besedo kot nosilko pomenov, slutenih in ne, ki omogoča, da spričo smrti, skrite v telesu, ne ostanemo enkrat za vselej nemi: »Beseda / reši / reševanje, / a ni / rešitev.« V Knjigi teles se to rešeno reševanje dogaja v 75 pesmih, urejenih v tri slogovno-kompozicijsko izrazite cikle. V prvem se Šteger – docela zavestno, kajpada – naslanja na nekatere prepoznavne ritmične in sintaktične elemente Zajčeve poezije, v drugem ciklusu beremo daljše, sicer asociativno bogate, pa vendarle nekoliko bolj zgodbeno inotnirane pesmi, v tretjem pa prevladujejo pesmi skrajno ozkega verza, zgrajene na besednih igrah in obratih. Vsem sklopom je skupno, da v vsakem najdemo 25 pesmi, po eno, kot kaže, za vsako izmed črk (slovenske) abecede. Zbirka tako pridobi precejšen obseg, kar pa ji ni vselej v prid. To je, se mi zdi, večkrat očitno tam, kjer se Štegrova poezija preizkuša na Zajčevem terenu, no, pa tudi v tretjem ciklu se v pesnikovo zasledovanje sentenčne lapidarnosti nekajkrat prikradejo prazna mesta. A tudi močnih pesmi ne manjka in zdi se, da je avtor s Knjigo teles izpisal prepričljivo zbirko. (Vprašanje, ki se gotovo postavlja ob prebiranju Knjige teles, namreč v kakšno celoto se pričujoča zbirka povezuje s svojo predhodnico, Knjigo reči, pa je slej ko prej naloga kakšnega obsežnejšega, najbrž tudi bolj esejistično zastavljenega pisanja. Verjeti je, da ga bomo lahko brali raje prej kakor slej.)