Otroške stvari

Lojze Kovačič je že doslej ustvaril enega najprepoznavnejših opusov v slovenski literaturi. Njegova dela, v katerih obsesivno zasleduje lastno usodo, usodo prišleka, so danes klasika. Po desetih letih pisateljskega molka je pred nami besedilo njegovega novega romana.

V njem bomo zasledili marsikaj, kar je avtor popisoval že v svojih prejšnjih delih. Temu navideznemu ponavljanju se Kovačič kot strastni zapisovalec lastnega spomina ni mogel in ne želel izogniti. Kljub znani konstelaciji Kovačičeve biografije in prepoznavni kartografiji njegovega pripovednega sveta so Otroške stvari docela novo poglavje v opusu.

Gre za zgoščeno romaneskno tkanje, ki si za svojo temo izbere zelo konkretno bivanjsko območje: avtorjevo otroštvo. Skozi virtuozno spisano pripoved sledimo pripovedovalčevemu doživljanju otroštva, usodi njega in družine, ki se je pred drugo vojno morala na vrat na nos odseliti iz švicarskega Basla in se preseliti v neznano očetovo deželo. Kovačičeva pripoved je izrazito odkritosrčna, njegova pripovedna optika ni podvržena sladkobnemu olepševanju. Pa vendar je to morebiti njegova najtoplejša knjiga, kar pa prav v ničemer ne slabi vtisa kovačičevsko neizprosne zavezanosti resnici.

Otroštvo je raj na Zemlji, raj, ki se v nekem trenutku – Kovačič ga je postavil v junakovo enajsto leto – nepreklicno konča. Ta konec pravzaprav ni nenaden zasuk, njegov prihod se pripravlja počasi, preko nenadnih razočaranj in rezkih spoznanj, ki korak za korakom rahljajo rajsko logiko. Rajski svet se nekje sesuje v grenko-sladko spominsko prejo.

Otroške stvari so tako svojevrsten romaneskni monolit, neverjetno zaokroženo pripovedno gradivo, hkrati pa namigujejo na marsikaj, kar je avtor opisal v svojih drugih delih, osredotočenih na zrele reči. Z veseljem pričakujemo pogojno imenovani odrasli del, s katerim bo Kovačič, kot sam pojasnjuje, zaokrožil svoj tokratni post skriptum. (Mitja Čander)

Avtor spremne besede je Gašper Troha.