Poslednji deseti bratje

Poslednji deseti bratje niso navaden roman. Avtor je rokopis brusil kar tri desetletja. Roman je napisal kot emigrant v Buenos Airesu in ga nato obdelal po vrnitvi v domovino. Nemogoče je napovedati sodbo časa, a zdi se, da bodo prav Poslednji deseti bratje obveljali za osrednje delo slovenske emigracije. V središču romana je kolektivna usoda, zapisana skozi niz paralelnih osebnih zgodb, razpršenih po različnih kontinentih, naplavljenih v velemesta in odročne vasi. Njihova skupna podstat je neprostovoljno bivanje na tujem. Avtor se ne ukvarja s politično dimenzijo povojne emigracije, ampak z eksistencialno plastjo tovrstne usode. Vseskozi se vrača k mučnemu vprašanju: ima tujstvo nek globlji smisel ali pa je le naključje v kolesju zgodovine? Tukaj vstopamo v staroslovansko, lahko bi rekli arhetipsko zgodbo o desetništvu kot povezovalni niti raznovrstnih bivanjskih leg. Biti izgnan, izločen, stigmatiziran – vzeti takšno usodo nase kot pot zadoščevanja za grehe generacij. Simčič nam ne ponuja dokončnega odgovora. Njegov odgovor je iskanje in pričevanje.