Sarkofag

Dušan Merc v romanu Sarkofag nadaljuje in razvija že v prvencu začrtano tematiko odnosa med totalitarnim sistemom in posameznikom; tokrat gre za nasilje komunističnega režima nad osrednjim protagonistom – slikarjem, ki emigrira v Italijo, a tudi tam ne najde zatočišča. Ko se tik pred smrtjo vrača v domovino, spozna, da je njegova nepreklicna usoda biti emigrant, biti brez domovine, ki jo je mogoče najti le v umetnosti. Merčev roman tako daleč presega družbenoplitično problematiko, saj je v središču avtorjevega zanimanja predvsem človekova intimna drama, njegova izob-čenost kot taka. Zdi se pomembno poudariti, da je Dušan Merc eden redkih piscev v našem prostoru, ki se uspevajo ob opisovanju naše polpretekle zgodovine izogniti take-mu ali drugačnemu črno-belemu slikanju. Njegov interes je namreč posvečen človekovi eksistencialni usodi, ki pa je vselej pogojena tudi z njegovo družbenostjo. Po Sarkofagu o slovenski prozi devetdesetih ni mogoče govoriti brez resne obravnave avtorskega glasu Dušana Merca.