»Šumi ni delo o nostalgiji, s katero se generacije spominjajo ljubljanskega lokala, ampak je delo o današnjem času, o danes in zdaj, ki bi bil brez Šumija drugačen, spremenjen, drug, čeprav ne nujno tudi slabši.« (Gaja Poeschl, Airbeletrina)
|
Peter Božič je eden zadnjih ustvarjajočih predstavnikov morda najpomembnejše literarne generacije na Slovenskem po drugi vojni, rojene okrog leta 1930. Ta generacija je skozi revije Beseda, Revija 57 in Perspektive, predvsem pa z lastnimi tekstim z naglim rezom približala domačo ustvarjalnost sočasni evropski praksi, prežeti z modernizmom in eksistencializmom. Božičev delež v tej zgodbi je izjemen, pa čeprav mu nikoli niso podelili Prešernove nagrade za življenjsko delo. Njegove drame so odpirale teatrske horizonte, njegova proza je zarezala v slovensko psihopatologijo kot skalpel. Očeta Vincenca smrt je eno najbolj pretresljivih pričevanj o drugi svetovni vojni nasploh. Po dolgem, več kot dvajsetletnem postu se Božič vrača z novo dramo. Izjemno ekonomično, osredotočeno na odnos med očetom in sinom, na sinovo obsedenost z očetovo zgodbo – izgubo gotovosti, ki se zaleze v naslednika, pa čeprav v vsem drugačnega, preprosto šumijevca. Ostane zgolj napis, da je bil nekdo tukaj.
Avtorji spremnih besed so Uršula Cetinski, Gašper Troha in Tomaž Toporišič.
Preberi odlomek iz knjige
GERI: Prišel sem zato, da boš odgrnil okno, in potem bo svetlo, kot da bi sonce tole tukaj izbralo za kraj svoje svetlobe in vedno modrega neba.
***
CHUBBY: Prišel je čas, da izpolnim svojo obljubo. Če ne, bom kaznovan tako, da se mi bo rak razrasel povsod, mi je rekel stari.
***
MARIJA: Bil je tukaj. Rekel mi je, da zadnjič. Poglej, kaj je napisal na zid: CHUBBY WAS HERE.
BARBARA: In to je vse.
MARIJA: Čisto vse! In za zmeraj.
|