»Bralec tako, pretežno kronološko, spremlja zgodbo Lidijenega življenja, bistveno določeno z njeno subjektivno pristranskostjo, ki poskrbi tudi za presenetljiv, čeprav skrbno pripravljen konec zgodbe. Vsebinske elemente dopolnjuje izdelan slog z bogato in inovativno simboliko ter močno čustveno komponento.« (Tina Bilban, Bukla)
»In imamo prav in je potem v Visoki travi morje okrušenih zgodb, teža jezika in kup literarnih oseb, ki se zavedajo, da to so in jim ni treba skrbeti za nič druga.« (Matej Bogataj, Delo)
|
Roman V visoki travi bo za marsikoga presenečenje, saj je docela osredotočen na slovensko mentaliteto, še več, na prvi pogled gre za tipično podeželsko okolje vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja do današnjih dni. Babnikova postavi v ospredje žensko, ki odrašča v zelo skromnih razmerah, se poroči s kasnejšim ambicioznim privatnikom, sama pa dela v tekstilni tovarni. Skozi mozaično pripoved spoznavamo njeno vse hujšo osamljenost in hkrati zatrte strasti. V visoki travi je roman, izpisan z izjemno metaforičnim jezikom, ki izrisuje na videz stereotipno okolje malih ljudi kot prizorišče resničnih življenjskih dram.
Avtorica spremne besede je Vilma Štritof Čretnik. Preberi odlomek iz knjige
Sprva se nisem slekla. Stisnila sem se v neporezano travo kakor zajec. Najprej je bilo potrebno preveriti, ali je varno. Spustiti na plano češnjeve prsi, preluknjan trebuh in zadnjico. Še nikoli nisem storila tega. Da bi v travi ležala brez spodnjih oblačil. S sestro sva nosili velike pumparice v barvi prašičje kože. Včasih sva si jih zamenjali, toda obe sva sovražili veliko polo blaga med nogami. Kot da bi bilo s tem mogoče preprečiti dotik. Oh, tiste pumparice so me spomnile, da si moram z roko na vsake toliko seči v mednožje. In se prepričati, da je še vedno tam, da ni izpuhtelo v nebo. *** Včasih sem si sušila lase na mrzlem zraku in nisem vedela, v katero stran neba naj gledam.
|
Plačevanje preko PayPal-a in kreditnih kartic omogoča: 