Nevropa zdaj!, Ljubezen, Od volkulj do kiborgov, Liberalizem Johna Rawlsa

Nevropa zdaj! (ur. Andrej Kurnik, Barbara Beznec, Jelka Zorn, Nikolai Jeffs)
Številni domači in tuji avtorji se lotevajo vprašanja nastajanja evropskega političnega prostora. Njihov pogled je usmerjen predvsem v sposobnost avtonomnih družbenih gibanj, da intervenirajo v proces konstitucionalizacije in ga določajo. Zato so med teoretskimi in analitičnimi besedili objavljeni tudi manifesti, ki skušajo artikulirati dejansko obstoječe družbene boje v kontekstu nastajajočega evropskega političnega prostora. Družbenim bojem migrantov in gibanjem proti prekerizaciji dela in življenja je pripisana ključna vloga v kritiki nastajajočega koncepta evropskega državljanstva in v poskusih definiranja alternativnega koncepta globalnega evropskega državljanstva. Blok prinaša precejšnji teoretski razpon razmišljanja o političnem prostoru v obdobju globalizacije. Zato poskrbijo svetovno uveljavljeni misleci kot so Yann Moulier Boutang, Toni Negri, Jürgen Habermas in Jacques Derrida ter Etienne Balibar, katerih objavljena besedila predočajo polnost razprave o evropskem političnem prostoru - onstran provincialnih samozaverovanosti. Evropski blok so uredili Andrej Kurnik, Barbara Beznec, Jelka Zorn in Nikolai Jeffs.

Ljubezen (ur. Katarina Majerhold)
Tematski blok o ljubezni, smo poimenovali kar Simpozij ljubezni, saj je vsem avtorjem člankov skupna točka premišljanja o ljubezni Platonovo slavno delo Simpozij, v katerem je utemeljil pravo ljubezen (filozofov), ki jo Sokratu prenese svečenica Diotima, kot hrepenenje po tistem, česar nimamo in kar želimo (pri)dobiti v trajno posest – filozof želi dobiti v trajno posest transcendentno modrost/Ideje (sophio, odtod philo-sophia kot ljubezen do modrosti), ki mu edina prinaša pravo srečo, mir in večnost. Platon je omenjeno pot filozofskega ravnanja na področju ljubezni konkretno prikazal na primeru Sokratove ljubezenske afere z  Alkibijadom, v kateri Sokrat Alkibijada zavrne v prid ideje kot pravega ljubezenskega objekta. Prav slednje je večina avtorjev izkoristila za današnje premišljanje o ljubezni: Ana Jovanović v omenjeni aferi prepozna Sokratov trik, po katerem 'ideje obstajajo ne le zato, da bi filozofi lahko ljubili (Sokrata), temveč tudi zato, ker filozofi ljubijo (Sokrata)', po drugi strani pa omenjena prigoda služi kot temelj Lacanovemu premisleku o (trikotniški) ljubezni, ki se pojavlja v ostalih člankih. Iz tega konteksta izstopa članek Katarine Majerhold, ki preizprašuje pojem ljubezni, in zlasti vprašanje telesa v ljubezni, kakor ga misli sodobna biologija in endokrinologija in ga primerja s Platonovim konceptom ljubezni.

Od volkulj do kiborgov (ur. Mirjana Želježič)
Ure do večnosti ali kaj se dogaja z (ženskim) subjektom (poskus trialoga med fikcijo, sodobno teorijo in postmoderno avantgardo). Na eni strani ponovno (in še vedno) Virginia Woolf, ki s svojo literarno produkcijo smelo poveže slog in materialne okoliščine življenja, in se usmerja k takšnim odzivom na vsakršno zatiranje, ki uhajajo obstoječim mehanizmom nadzora, na drugi strani Cunningham s svojim romanom The Hours (Ure), ki, med drugim, vzpostavlja nedvoumne navezave na Virginio Woolf in njeno delo Gospa Dalloway, pri čemer odslikava precej bolj tradicionalno polarizacijo med spoloma, kot se nemara zdi na prvi pogled, in na tretji strani avantpopovski avtorji ameriške književnosti (denimo Kathy Acker in Mark Leyner), ki živijo in ustvarjajo (v) hiperresničnost(i).
Pričujoči prispevki se vrtijo okoli dialoga med literaturo in (sociološko/literarno/kulturno) teorijo ter okoli literarno-estetskih in vsakdanje-pragmatičnih nasledkov postmodernega razumevanja odnosa med zasebnim in javnim. In medtem ko teorija velikodušno zarisuje nov prostor svobode oziroma dekonstruira s spolno dihotomijo zaznamovana razmerja, mediji, ti zveličavni kreatorji simulakerske realnosti, s svojo agresivno prožnostjo prebavljajo vsakršno snov in jo samodejno oblikujejo v skladu s patriarhalno (kapitalistično) logiko urejanja sveta. Se v tem kontekstu vztrajanje na vprašanjih položaja žensk in ženske subjektivitete zdi namara zgrešeno in – predvsem - jalovo? Morda v tem kontekstu ustrezen odziv na vsakršno zatiranje pomeni, da se je treba povabiti v drobovje simulakerske mašinerije ter ustvarjati in zaživeti teorijo, zaživeti subjekt, ki je učinek jezika? Je takšen odziv sploh mogoč? In če je, kateri pojmovni aparat ga zmore zaobjeti?
        
Liberalizem Johna Rawlsa (ur. Andrej Pinter)
Ameriški politolog, John Rawls, je bil zagotovo eden najznačilnejših in tudi najvplivnejših mislecev 20. stoletja. Gre za predstavnika liberalistične tradicije, ki je s svojim znamenitim delom A theory of justice (izšlo 1971) prenovil teoretsko razpravo na področju politične filozofije, kasneje pa s svojimi drugimi spisi odločilno vplival na njen to. Njegove ideje niso prisotne le v politični filozofiji, pač pa so vplivale tudi na razvoj drugih humanističnih in družboslovnih področij. John Rawls danes velja za enega najpogosteje citiranih teoretikov, obseg del, ki so v tuji znanstveni publicistiki posvečena njegovemu opusu pa je praktično nepregleden. Bistvena izhodišča Rawlsove teoretske misli so zajeta v zanj značilnih pojmih oziroma idejah, kot so ekonomska in politična pravičnost, proceduralizem, kritika utilitarizma, aktualizacija kantovske deontološke etike, iskanje pogojev za pravičnost v mednarodnih odnosih itd.
Namen tematskega sklopa, ki ga je uredništvo ČKZ namenilo sistematični interpretaciji Rawlsovega dela, je bil v prvi vrsti ponazoriti, kako daleč v območju sodobnega družboslovnega in humanističnega raziskovanja se dejansko razpredajo Rawlsove ideje, Rawlsovi teoretski pojmi in teoretske zastavitve. Tudi za slovenski akademski prostor namreč drži, da Rawlsova dela berejo strokovnjaki, ki prihajajo iz zelo različnih disciplin. Tako se članki v tematskem sklopu ukvarjajo s pomenom Rawlsovih idej v filozofiji, v teoriji vzgoje, v teorijah javnosti, v kognitivnih znanostih itd. Ugotovitve posameznih besedil so različne, njihova skupna točka pa je vsekakor ocena, da je Rawls sicer zahteven, vendar ploden sogovornik v obravnavanju teoretskih vprašanj.