Yuniverzum / ženske v znanosti

224. številka Časopisa za kritiko znanosti prinaša dva tematska bloka: Yuniverzum in Ženske v znanosti.

Tematski blok Ženske v znanosti je uredila Katarina Majerhold in prinaša zapise o vlogi žensk v znanosti in univerzitetnih univerzah ter akademskih institucijah (Dunja Mladenič, Zdenka Šadl), o umeščenosti teme v širši evropski in bolj specifičen slovenski kontekst politik odpravljanja diskriminacije žensk v znanosti (Maca Jogan) ter o neenakopravnosti med znanstvenicami in znanstveniki na področju plačne politike (Polona Novak). Osrednji blok z naslovom Yuniverzum, ki ga je uredil Martin Pogačar, prinaša širok in raznolik vpogled v preteklost in sedanjost jugoslovanske popularne kulture (Catherine Baker, Jessica Gearhart, Tine Kračun) in nostalgije (Mitja Velikonja, Lara Pečjak) ter vpliva, vloge in pomena, ki ga imajo te teme v današnji družbi (Ksenija Šabec, Tanja Kovačič).


POVZETKI ČLANKOV:

Ženske v znanosti

Katarina Majerhold se s člankom Kratka filozofska zgodovina spolne razlike za razliko od ostalih člankov ne umešča neposredno v problematiko enakosti žensk in moških v znanosti, ampak se ukvarja predvsem s spolno razliko, kakor jo utemeljuje filozofija od samih začetkov zahodne civilizacije (antike) vse do današnjih dni (postmodernizma).
Tako v antiki Aristotel poda tipično utemeljitev ženske mentalne inferiornosti glede na (reproduktivno) analogijo z moškim in kot primerjalne inferiornosti z moškim telesom: moški lahko oplodi drugo bitje, medtem ko je ženska lahko le oplojena, žensko telo s svojo konstitucijo izraža znake telesne šibkosti (manjša mišična masa, manjša poraščenost ipd.) in s tem nepopolnosti glede na moško telo. Od njene fizične inferiornosti je Aristotel prešel na mentalno inferiornost in zaključil, da če se ženska ne more sama braniti, potem so tudi njeni možgani majhni: »Med živalmi ima moški glede na svojo velikost največje možgane in med ljudmi ima moški večje možgane kot ženska«. Aristotel je tako svojo opredelitev ženske telesne in mentalne inferiornosti utemeljil na naslednji analogiji: ker je ženska po naravi šibkejša, moramo njeno naravo vzeti kot deficitarno – glavni temelj ženskih pomanjkljivosti je sama ženska narava. Takšen prikaz utemeljitve ženske in njenih sposobnosti se je vleklo še v začetek 20. stoletja, ko so eksperimentalno dokazali, da ta analogija dejansko ne drži. A to je le en tipičen prikaz filozofskega rezoniranja o spolni razliki. Skozi zgodovino se je ženske in moške utemeljevalo še z ostalimi bolj ali manj podobnimi reprezentacijami: moški je um, gospodar, učitelj, aktiven, suveren, samonadzorovalen subjekt, medtem ko je ženska narava telo, necela, deformiran/nepopoln moški, podrejena, učenka, pasiven in sprejemajoči objekt.

Dunja Mladenič v članku Enakost žensk in moških v znanosti in raziskovanju: (pri)poročila Evropske komisije obravnava enakost možnosti spolov v znanosti in raziskovanju najprej skozi optiko dosedanjih evropskih dokumentov in iniciativ na tem področju (ETAN, Helsinška skupina, Enwise ipd.), nato problematizira to stanje v Sloveniji, zlasti v okviru evropskega projekta Srednjeevropskega centra za ženske in mlade v znanosti (CEC-WYS), katerega glavna koordinatorica je. Mladeničeva pravi, da projekt CEC-WYS v svoji viziji [6FP ERA projekta CEC-WYS] opozarja na problematiko dvojne marginalizacije žensk v srednji in vzhodni Evropi in trdi, da se ženske na svoji poti v vrh znanosti soočajo z družbenimi in institucionalnimi predsodki – od tradicionalne vloge ženske v družbi in družini do stereotipov glede kvalitet žensk in moških nasploh. Kot eno izmed pomembnejših aktivnosti Srednjeevropskega centra za ženske in mlade v znanosti navaja ugotovitve raziskave o trenutnem stanju ozaveščenosti o vprašanjih enakosti spolov v znanosti. Za raziskavo so bili izdelani vprašalniki v treh različicah, ki so naslavljali tri glavne skupine akterjev: politiko (poslanih 82 vprašalnikov), znanost in raziskovanje (poslanih 169 vprašalnikov) ter medije (poslanih 96 vprašalnikov). Sklep raziskave o trenutnem stanju ozaveščenosti, ki ga ponuja Mladeničeva na osnovi analize pridobljenih podatkov s pomočjo strojnega učenja (po metodi odločitvenih dreves), pa je: povečati informiranost znanstvenih krogov o razvojni strategiji Slovenije na področju znanosti in raziskav ter vključenosti stališča o zagotavljanju enakih možnosti spolov. Pri tem bi lahko ustrezna ministrstva podala priporočila glede upoštevanja (v znanosti) in predstavljanja (v medijih) neenakosti spolov na področju znanosti in raziskovanja. Prav tako bi bilo, po njenem mnenju, dobro izvesti akcijo v smislu informiranja tako političnih kot tudi znanstvenih in medijskih krogov o dokumentih in združenjih, ki obravnavajo problematiko žensk v znanosti.

Maca Jogan v članku Ženske v znanosti: od izključenosti do (popolne) vključenosti obravnava temo z vidika umeščenosti v zgodovinsko dinamično socio-kulturno okolje, pri čemer se navezuje na ključne značilnosti politične usmeritve Evropske unije glede odpravljanja diskriminacije žensk v znanosti ter osredinja na oris stanja v Sloveniji. Na podlagi ankete, s katero so bile zajete vodilne osebe na ravni državnih organov, znanstvenih ustanov in javnih občil v letu 2005 (v okviru projekta CEC-WYS), je ugotovila nekatere značilnosti, ki so pomembne za celovitejše uresničevanje načela enakih možnosti žensk in moških v znanosti. Med splošnimi značilnostmi izstopajo: sorazmerno slabo poznavanje širše politične usmeritve in tudi praktičnih ukrepov v nekaterih tujih državah; nizka stopnja sodelovanja in pretoka informacij med različnimi relevantnimi ustanovami in področji (med pristojnimi državnimi organi in raziskovalnimi ustanovami ter mediji in znotraj raziskovalnega področja); odsotnost pristojnih oseb ali teles, odgovornih za integracijo načela enakih možnosti na vse ravneh in na vseh področjih delovanja; prevladujoče zadovoljstvo z obstoječim stanjem (zlasti v medijih in znanosti); večja ozaveščenost, kritičnost do obstoječega in pripravljenost za konkretne izboljšave pri ženskah; spolno skoraj izenačena visoka stopnja ponotranjenosti ključnih načel enakih možnosti za oba spola nasploh. Avtorica ugotavlja, da bo v Sloveniji potrebna še vrsta usklajenih dejavnosti za nadaljnje odpravljanje še obstoječih oblik prikrite diskriminacije žensk v znanosti.   

Polona Novak v članku Ali ženske v Sloveniji prejemajo nižje plače od moških za enako znanstveno-raziskovalno delo? odgovarja, da je to dejstvo, s katerim se srečujemo v Sloveniji. Takšen odgovor ji je narekoval sklep raziskave o bruto-plačah zaposlenih v javnih raziskovalnih zavodih za leta 2001, 2002 in 2003, ki je bila izvedena na pobudo Komisije za uveljavitev vloge žensk v znanosti (katere članica je), Ministrstva za šolstvo, znanost in šport RS in Urada za znanost.
Tako vsi zbrani in analizirani podatki glede na zaposlitev po spolu, bruto-plačo po spolu, izobrazbi in raziskovalnem nazivu ter funkcijskem dodatku po spolu in izobrazbi kažejo na značilno diskriminacijo na področju zaposlenih v javnem raziskovalnem sektorju. Natančneje, za povprečne bruto-plače po raziskovalnem nazivu, ki jim odštejemo funkcijske dodatke in stimulacijo, je značilno, tako kot za bruto-plače z dodatki po nazivu, da so v opazovanem obdobju plače moških v vseh grupah višje od plač žensk v isti grupi. V povprečju so ženske  bruto-plače brez dodatkov od 0,7- do 11,7-odstotnih točk manjše kot moške. Prav tako moški praviloma prejemajo višje povprečne funkcijske dodatke kot ženske, kar pomeni, da so pogosteje imenovani na funkcijska mesta in da so imenovani na mesta, ki so finančno višje ovrednotena. Taka funkcija je mesto direktorja v javnem raziskovalnem zavodu in v opazovanem obdobju so ženske zasedale le tretjino direktorskih mest. Podoben položaj je v vodenju organizacijskih enot – raziskovalnih skupin v JRZ, kjer le 30 % skupin vodijo ženske. Ob predpostavki, da je večina sredstev za funkcijske dodatke izplačanih za mesto direktorja/direktorice in mesto vodje skupine, lahko zaključimo, da ženske za opravljanje del na enakih funkcijskih mestih prejemajo nižje funkcijske dodatke.
A razlike v plačah so, po mnenju Novakove, samo ena od oblik spolne diskriminacije. Ostale raziskave, ne le v Sloveniji, ampak tudi v ostalih evropskih državah, so pokazale, da obstajajo različne oblike – bolj ali manj prikrite – diskriminacije tudi na področju samega raziskovanja in znanosti.
 
Zdenka Šadl končuje blok s člankom Iluzija inkluzije – Znanstvenice v homosocialnem miljeju in razkriva spolno neenakost znotraj akademskih institucij, čeprav naj bi bile te znotraj univerzalizma konstruirane kot objektivna in spolno nevtralna okolja, ki jih organizira in strukturira meritokratski sistem znanosti. Toda številne študije primerov, raziskav in feministične analize akademskega in univerzitetnega sveta kažejo kontinuiran in globoko ukoreninjen sistem spolne neenakosti ter (formalnih in neformalnih) vertikalnih in horizontalnih razlik med spoloma, ki temelji na moško označenem normativnem sistemu vrednot in pogledov ter na maskulinem modelu akademskega dela in profesionalizma. To priča, da imajo moški možnost večjega uspeha pri znanstveno-akademski karieri že samo zato, ker so moški, in ženske, nasprotno, manjše možnosti že samo zato, ker so ženske. Poleg tega pa oba s socializacijo ponotranjita svoje mesto/vlogo v družbi.
Zato se, po njenem, problemi žensk v akademskem okolju kažejo predvsem v obliki družbene, in ne individualne narave in so povezani z akademsko (univerzitetno) kulturo, kakor tudi z nevidnimi mehanizmi, ki to kulturo utrjujejo prek spolno asimetrične alokacije položajev, nagrad in časti. Ne nazadnje pa so pogojeni tudi s sistemom spolne dominacije in neenakosti v širši družbi (neenaka delitev domačega dela, spolni stereotipi in spolno specifična socializacija, spolna določenost profesionalnosti), ki producira razmeroma dolgotrajne učinke na najglobji ravni žensk in moških v obliki dispozicij oziroma »spontano« prilagojenih sistemu, ki jih ustvarja.


Yuniverzum

Martin Pogačar
Yuniverzum: cinematično ozvezdje
V prispevku avtor prikaže ozadje in delovanje koncepta Yuniverzuma, ki vznika na podlagi specifičnih lastnosti filma in fotografije, fragmentarnosti diskurzivnih praks in upravljanja identitet v drugi polovici 20. stoletja. Skozi kratko predstavitev vpliva gibljivih in govorečih podob na procese konstruiranja realnosti, predstav o sedanjosti in zlasti preteklosti, avtor prikaže način, kako se zabeležena preteklost prisedanja prek mediatizacije podob in hkrati ustvarja geografijo, umišljeno arhitekturo preteklosti, virtualni muzej v sedanjosti. Eksistencialni dvom, ki prežema človekovo delovanje in išče oporo v preteklosti, to najde v mediatiziranih avdio-vizualnih podobah, ki preteklost prikazujejo kot deželo z obliko in dejanskostjo (čeprav precej prikrojeno). V prispevku je nakazana možnost uporabe avdio-vizualnih dokumentov preteklosti kot komplementarnih zgodovinskih virov, iz katerih se je mogoče, ob kritičnem branju, marsikaj naučiti.

Catherine Baker
Popularna glasba v nekdanji Jugoslaviji: prek meja do novih
V prispevku avtorica razpravlja o dejanskem statusu popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji, ki je prej predstavljala enoten nacionalni kulturni prostor. Po razpadu države sta produkcija in snemanje plošč postala rekontekstualizirana v transnacionalnih kulturnih tokovih, poskus ponovnega vzpostavljanja vezi v poznih devetdesetih pa je bil, še zlasti med Srbijo in Hrvaško, sprva vir polemik. Do leta 2000 sta bili koncertna dejavnost in glasbena distribucija novosti v tem odnosu, čeprav so mreže undergroundske ¬prodaje vzdrževale transnacionalne tokove skozi vsa devetdeseta. Ko je prečkanje meja v letih 2001–2003 prenehalo biti interpretirano kot politično dejanje, so glasbeniki starejše generacije, recimo Đorđe Balašević, nadaljevali svoje predvojne dejavnosti; mlajšim, kot sta Severina in Željko Joksimović, pa je bila s tem ponujena možnost delovanja na sosednjih tržiščih. Z ustanovitvijo podružnice MTV za nekdanjo Jugoslavijo, pomenljivo poimenovano MTV Adria, se je začelo obdobje institucionaliziranega medijskega transnacionalizma. Ta korporativni transnacionalizem, kot je Coca cola, ki je sponzorirala koncerte Bijelog dugmeta, čezmejne tokove obravnava kot ciljne vrednote s pozitivnimi trženjskimi konotacijami. Vendar pa regionalno omejenemu transnacionalizmu novo komponirane folkglasbe to pozitivno vrednotenje ne pomaga, ampak kaže na to, kako so lahko popularna glasba in vrednotne sodbe uporabljene pri definiranju nekaterih meja.

Lara Pečjak
Nostalgija po sedanjosti: oblike, pomeni in vloge nostalgičnega diskurza med mladimi
Pojav postsocialističnih nostalgij v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope je vzbudil veliko zanimanja predvsem v tistem delu sveta, ki socializma ni izkusil, in kjer se pričakuje, da bo padle socialistične režime hitro nadomestila tranzicija h klasičnim liberalnim parlamentarnim sistemom in državam blaginje. Postsocialistične nostalgije se pogosto razlaga kot posledico ekonomske negotovosti in dezorientacije, ki naj bi ju povzročila tranzicija v svet kapitalizma in tržne ekonomije. Vendar pa odziv na tranzicijo ne more biti dokončen razlog njihovega pojava, saj je nostalgija močno navzoča prav v Sloveniji, ki sta ji ekonomski in politični uspeh omogočila članstvo v EU. Razširjena je tudi med mlado generacijo, ki skorajda ni izkusila socializma, življenje v nekdanji Jugoslaviji pa pozna predvsem iz pripovedovanj svojih staršev. Mladi v preteklosti iščejo vrednote in kvalitete, ki jih v sedanjosti pogrešajo. Vendar pa preteklost ni samo zatočišče pred izzivi sedanjosti. Mladi jo namreč uporabljajo kot strategijo. Jugonostalgija se zato pojavlja tudi kot oblika družbenega nekonformizma, kot način izražanja njihovega nestrinjanja z aktualnimi razmerami. Pri nostalgiji ne gre toliko za (re)produkcijo preteklosti, kakor za produkcijo sedanjosti. Balkanžure, grafite, majice z jugoslovansko ikonografijo ter fascinacijo z vsem »balkanskim« lahko zato razumemo tudi kot kulturno in politično alternativo tistemu, kar ponuja Evropa.

Ksenija Šabec
Od Lepe Brene do Golega otoka: nostalgično breme jugoslovanske izkušnje
Članek izhaja iz predpostavke o utemeljenosti koncepta kolektivnega spomina. Tega avtorica razume kot način razlage in sprejemanja preteklosti oziroma, natančneje, kot način, kako družbene in politične skupine selektivno dojemajo dogajanja v preteklosti, pri čemer si prizadevajo, da bi prav prek kolektivnega spomina in na njegovi podlagi utemeljene identitete zavarovale svoje interese. Kolektivni spomin je torej obenem vedno že kolektivna amnezija. Takšni izgubi spomina se po avtoričinem mnenju pogosto podlega s tisto obliko sodobnega diskurza o jugoslovanski nostalgiji, ki slednjo obravnava samo ali pretežno kot reprodukcijo oziroma rekonstrukcijo jugoslovanske popularne kulture, s priklicevanjem pomembnih, herojskih likov in dogodkov iz jugoslovanske zgodovine ter obujanjem simbolne geografije tako imenovane Titove Jugoslavije. Konstrukcija kolektivnega spomina pa mora v svoji celostni formi potekati kot dialektičen odnos med obujanjem vélikih, integrativnih, privlačnih simbolnih form na eni strani in razdružujočih, nasilnih in prav zato nemalokrat neartikuliranih praks na drugi strani. Samo v tovrstnem »odstranjevanju« mitoloških plasti s pretekle jugoslovanske izkušnje vidi avtorica potencialno možnost konstruktivnega izogibanja partikularnim, zlasti (neo)konservativnim revizijam spomina, ki pomenijo sodoben poskus družbene relativizacije nasilja, pa tudi možnost kritičnega soočanja s kolektivnim spominom v totaliteti, ki se upira amneziji nasilja nekdanjih jugoslovanskih oblasti.

Jessica Gearhart
Jugoslovanska kuhinja: med recepti in realnostjo
Prispevek izhaja iz ideje o bistveni povezanosti med prehrambenimi navadami, družbo in sfero politike. Na primeru kuhinje nekdanje Jugoslavije avtorica išče odgovor na vprašanje, ali je enotna kuhinja sploh kdaj obstajala, in prek iskanja razlik in podobnosti v opisih jedi in priprave hrane, ki jih najdemo v mnogih kuharskih knjigah, opozarja na njihovo vlogo in pomen v izgradnji skupinske, nacionalne identitete. Obenem pa izpostavlja problematičnost tovrstnih zapisov, tako glede razlogov nastanka kot tudi recepcije med občinstvom nekoč in danes.

Tanja Kovačič
Izbrisani: utrjevanje slovenske nacionalne identitete skozi diskurzivno prakso balkanizma na primeru televizijskih oddaj Tarča in Trenja
Izgradnja slovenske države je bila osnovana na etnični homogenosti, kar predpostavlja politično, kulturno in socialno privilegiranost prevladujoče etnije. Mlada slovenska država se v procesu izgradnje nacionalne identitete utemeljuje na principu nacionalizirajoče se države, ki se vsakodnevno potrjuje skozi diskurzivno prakso balkanizma. Balkanizem je v tem kontekstu mogoče razumeti kot mehanizem, ki prispeva k izgradnji slovenske nacionalne identitete. Slednja sloni na razločitvi med »nami« kot homogeni slovenski etnični skupini in »njimi«, ki so prek diskurza balkanizma definirani kot pripadniki nekdanjih jugoslovanskih republik. Zgodba o izbrisanih je v slovenskem prostoru dvignila veliko prahu in svoj vrhunec doživela v predvolilnem obdobju, ko je spolitizirana tema postala ena izmed glavnih točk medsebojnega obračunavanja parlamentarnih strank. Problematika je bila obravnavana z različnih zornih kotov, vendar nekoliko zanemarjena s stališča analize medijskega poročanja. Medijsko pokrivanje dogodkov, povezanih z izbrisanimi, v pričujočem prispevku predstavlja vlogo televizije pri reprodukciji balkanizma kot nacionalističnega diskurza. Analiza televizijskih oddaj Tarča (RTV Slovenija 1) in Trenja (POP TV) kaže na uporabo stereotipnih označb, ki so prevladovale med povabljenimi gosti – v glavnem predstavniki parlamentarnih političnih strank – v zvezi z omenjeno problematiko. Televizijska voditelja sta z vztrajanjem na komentiranju določenih tem (npr. odškodnin) prispevala k utrjevanju stereotipov in prevladujočem negativnem javnem mnenju o izbrisanih. Na podlagi opisanega je mogoče ugotoviti, da sta obravnavani televizijski oddaji prispevali k reprodukciji balkanizma kot sredstva za krepitev slovenske nacionalne identitete.

Tine Kračun
Šport kot sredstvo združevanja ter razhoda
V preteklih letih je bilo na temo razkola Jugoslavije napisanih mnogo razprav, med katerimi so tudi take, ki analizirajo vpliv dogajanja okrog športnih prizorišč. Ob spoznanju, da je šport po navadi kotel nacionalizma, izbruh tega pa eden vzrokov razpada Jugoslavije, to seveda ne preseneča. Petnajst let po razkolu se nekdanja država ponovno zbližuje na mnogih področjih. Eno izmed teh je tudi šport. Vzpostavljena je skupna košarkaška liga, državljani sedaj samostojnih držav množično obiskujejo športne dogodke v drugih nekdanjih republikah, sodelovanje poteka tudi pri vzgoji in izobraževanju športnikov itn. Jugoslavija je vedno veljala za močno športno silo in na nek način je vse to zbliževanje posledica nostalgije, ki jo doživljajo športni navdušenci v sedaj, s športnega stališča, bolj šibkih državah. Navsezadnje pa vse le ni tako svetlo. Med drugim smo še vedno priča incidentom, ki se dogajajo na športnih tekmah med nekdanjimi republikami. Nacionalna pomembnost športa marsikdaj onemogoča nadnacionalno sodelovanje. V svoji raziskavi bom predstavil, zakaj in kako se je leta 1990 Jugoslavija razklala tudi v športu in zakaj se danes na tem področju združuje oziroma zakaj ne.

Mitja Velikonja
Odprte duri ograjenega vrta:
jugonostalgija med izseljenci iz nekdanje Jugoslavije v ZDA
Avtor raziskuje nostalgijo po stari domovini med jugoslovanskimi izseljenci v ZDA kot delu njihovih novih identitet. Najprej definira splošne socio-kulturne značilnosti nostalgije, njene protislovnosti ter opozori na večplastnost fenomena jugonostalgije. Nato z uporabo različnih metod – anketnega vprašalnika, opazovanja z udeležbo in analizo diskurza – preuči specifične elemente njihovega nostalgičnega diskurza. Čeprav pri njih seveda naleti na izraze nostalgije za Jugoslavijo, so ti le del njihovih sedanjih sintetičnih, hibridnih identitet. Njihove življenjske zgodbe, osebna stališča, vrednote, socialne preference ter omrežja in kulturne izbire so bogat, mestoma protisloven kolaž dveh (pri starejših izseljencih) oziroma treh (pri mlajših) plasti: jugoslovanske preteklosti in ameriške sedanjosti, pri mlajših pa vmes še krajše postjugoslovanske polpreteklosti. Soobstoj jugonostalgičnega, postjugoslovanskega in ameriškega jim omogoča, da niso omejeni le na eno izmed teh identitet in simbolnih plasti in da se na ta način branijo ekskluzivnosti, ki bi ji bili nujno podvrženi, če bi bili le znotraj ene izmed njih.

Martin Pogačar
Mikro-Yuniverzum: Grlom u jagode, Jagode u grlu, Srđan Karanović
Avtor se v prispevku loteva analize prostorsko-časovnega kontinuuma, ki sloni na zaporejanju TV-serije Srđana Karanovića Grlom u jagode iz leta 1975 ter njegovega filma z naslovom Jagode u grlu iz leta 1985. Skozi razumevanje cinematičnih materialov kot komplementarnih virov za raziskovanje preteklosti in skozi odstiranje fikcijskih in mitoloških plasti, ki jih s seboj nosijo ti zapisi avtor prikaže primer specifičnega mikro-Yuniverzuma. Hkrati pa so v prispevku nakazane možnosti »arheologije popularne kulture« kot raziskovalne dejavnosti, ki presega golo faktičnost in prikazovanje-pripovedovanje zgodb skozi medije obravnava kot možnost spoznavanja lastne preteklosti in preteklosti drugih v okviru zahteve po poznavanju in spoštovanju ter kritičnem vrednotenju svojih in narativov drugih.