Suverenost dobrega

Iris Murdoch, rojena na Irskem, je ena najpomembnejših britanskih in evropskih pisateljic in prominentna filozofinja. Vendar je njeno filozofsko delo v Sloveniji žal precej neznano. Knjiga, ki v izvirniku nosi naslov (1970)je prvi knjižni prevod kakšne njene filozofske knjige v slovenščino. Gre za njeno najvplivnejše filozofsko besedilo, ki je že postalo klasika. V njem Murdochova trdi, da je platonska metafora dobrega kot sonca pravilna. V luči dobrega vidimo stvarnost, njen red, takšno kot je. Ključna funkcija v zrenju stvari v luči dobrega pripada ljubezni, kajti ljubezen nas usmerja k dobremu. Dobrega samega ne moremo zreti, čeprav mu lahko sledimo in ga lahko lociramo. Ljubezen je spoznavni dej. Dobrega ne moremo definirati in je nepredstavljivo. Dobre stvari so raznolike, toda v določenem smislu kažejo eno(tno)st. Murdochova v knjigi kritizira logični behaviorizem in eksistencializem, ki sta po njenem mnenju oba napačna. Moramo sprejeti, da je življenje kontingentno in da smo smrtni. Sprejetje moralnosti je sprejetje lastne ničnosti in to vodi k ponižnosti. Murdochova primerjalno obravnava dobro in lepoto. Lepoto lahko zremo relativno jasno, dobro pa je teže jasno uzreti, razen v primerih izredno ponižnih ljudi. Velika umetnost, zelo ponižni ljudje so redka »mesta«, kjer vrlina jasno sije. Ali je res možno videti te stvari jasno, ne da bi izboljšali same sebe, se retorično sprašuje Murdochova. Umetnost naredi ljudi senzibilnjše. Ljubezen je vir energije za dobro življenje. Je sila, ki išče dobro, ki nas povezuje z dobrim in ki nas povezuje skozi dobro. Je zanesljiv znak da smo duhovna bitja.V tem kontekstu Murdochova razvije svoje pojmovanje svobode.