Čas, ki ostaja

Čas, ki obstaja je svojevrsten primer branja enega najvplivnejših religioznih teksrov krščanstva, Pisma Rimljanom apostola Pavla iz leta 56 n. št. Italijanski filozof Giorgio Agamben s filološko natančnostjo kontekstualizira besedilo v luči časa nastanka, ko krščanstvo in judaizem še nista bila povsem ločena. Agamben ločuje Pavlov tekst od njegove kanonizacije skozi cerkveno zgodovino in zastopa stališče, da Pismo Rimljanom ni bilo namenjeno konstituiranju nove cerkve, marveč prej "mesijanski" odpovedi judovskim zakonom. Avtorjevo raziskovanje mesianizma vodi k drugi centralni referenci te knjige, Walterju Benjaminu. Agamben iz branja Pisma Rimljanom in Benjaminovih Tez o filozofiji zgodovine povleče vrsto do slej neslutenih paralel med obema tekstoma, v katerih se Benjaminova filozofija zgodovine prikaže v luči ponovitve in prisvojitve Pavlovega koncepta časa, ki obstaja.