O strukturah sanj in mehanizmih, ki jih vodijo, je od Freuda dalje bilo zapisanega in ugotovljenega marsikaj. Kako pa je s sanjarijami, še posebej s pesniško sanjarijo, procesom, ki se godi pri budnosti in je ključen element ustvarjalnega procesa? Poetika sanjarije proučuje razmerje med predstavljajočo/izmišljujočo si zavestjo in svetom, pri čemer sanjarjenje postavi za najbolj dinamično referenčno točko. Bachelard zagovarja moč kreativne domišljije in zatrjuje, da smo ljudje najprej bitja, ki jih zadeva čudež podobe: sanjači. Knjiga je raziskava treh globokih okolij sanjarjenja in domišljije – otroštva, jezika in kozmosa –, v kateri avtor zadosti stališču, da za razumevanje razumevanja nista dovolj le razum in znanje.