Proust in znaki

Vsak simptom je beseda, ampak najprej so vse besede simptomi, pravi Gilles Deleuze ob Proustovem Iskanju izgubljenega časa. Nismo ne fiziki ne metafiziki: biti moramo egiptologi. Kajti med stvarmi ni mehanskih zakonov, kot med duhovi ni hotene komunikacije. Vse je implicirano, vse je komplicirano, vse je znak, pomen, esenca. Logosa ni, so le hieroglifi.

Deleuze nam pokaže, da Proust ni avtor, ki poskuša razbite delce sestaviti v celoto, temveč avtor, ki se zaveda revolucionarnega pomena fragmenta, ki je prav tista celota, za katero se trudimo. Kot genialen pisatelj se intuitivno umešča med avtorje imanence, s katerimi se je Deleuze najraje »družil«. Na tem polju obstajajo med Proustom in Deleuzom sorodnosti v Baudelairovem pomenu besede »correspondances«, oba prakticirata kvantne ne-newtonovske sisteme znakov in zanje iščeta adekvatne načine ubeseditve. In oba sta vidca, ki vidita v prihodnost. Dvajseto stoletje še ni bilo deleuzijansko, kot je rekel Michel Foucault. Deleuzijansko stoletje šele prihaja. Prav počasi in trudoma se izvija iz okovja uravnoteženih sistemov znakov tako imenovanih eksaktnih ved. Upamo, da mu bo uspelo.