Petintrideset stopinj

V Petintridesetih stopinjah, Jančarjevem romanesknem prvencu iz začetka sedemdesetih, nam mladi pisatelj opisuje en dan – že iz naslova je razvidno, da peklensko vroč – v življenju mladega urednika. Skozi njegovo gibanje prepoznavamo tedanji Maribor, ki ga poseljujejo topi obrazi lumpenproletarcev, ki jih pripovedovalec pogosto označuje kar kot teroriste, ki sabotirajo individualistično obnašanje. Lik terorista kot človeka množice je neločljivo povezan s figuro udbovca. Obe pojavi se medsebojno podpirata, se porajata ena iz druge in delita isto moralo. Udbovci se v grotesknih prizorih pojavljajo na vseh mogočih prizoriščih tega paranoičnega mesta. Nemirne študente, ki predstavljajo praktično edino alternativo, želijo z manipulacijami in pištolami, ki jih neženirano razkazujejo, na vsak način zatreti. Jančar je kasneje, ko ga je oblastniška preganjavica strpala v zapor in ga potem praktično izgnala iz mrtvega mesta, izrisal to zadušljivo atmosfero v zgodovinskem romanu Severni sij (1984), nenazadnje tudi v Galjotu (1978). V Petintridesetih stopinjah je opisana zelo neposredno, morda rudimentarno, tudi z igrivo uporabo zaostrenih modernističnih prijemov, a zato presenetljivo avtentično in kljub vsemu neverjetno vitalno.